Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 5. oktober 2023 ― Leta 1886 je gospodična vstopila na razstavo neoimpresionističnega slikarja Georgesa Seurata in vprašala: »Je te slike naredil stroj?« Na tisoče drobnih pikic v komplementarnih kontrastih je poprejšnji sproščeni vtis (impresijo) spremenilo v kristalno jasne obrise in površine. Danes bi taista gospodična ob Gorinškovih slikah najprej pomislila: seveda, naredili so jih algoritmi umetne inteligence in perfektni digitalni tiski. Toda takrat in danes je bil odgovor jasen: ne, gospodična, naredile so jih umetnikove roke. Kar je to vpraševanje ohranilo pri življenju, je bila Metoda: sistematična likovna teorija, dodelana kompozicijska načela, delovanje simetrije, zlatega reza, barvnih permutacij, skratka, semiotična struktura celote. Gorinškova umetnost je iz šestdesetih let podedovala načela geometrične abstrakcije, optične umetnosti, videz računalniškega načrtovanja in predvsem nov nabor barvnih nians. Toda vse to se je znašlo v povsem osebni kombinatoriki: op-art je izzival očesni živec, računalniška grafika je samo sledila matematičnim modelom, moderni dizajn je iskal vsebinske poudarke, vsega tega v Gorinškovi umetnosti ni. Slikar začne z miselno podobo, slikovno predstavo, s kolažnim prototipom form in barv in ga z dolgotrajnimi, skrajno natančnimi postopki udejanji v čisti optični podobi. V tem procesu se prvotna zamisel zgosti in obogati v stopnjevanih oblikovnih in barvnih vibracijah. Zdaj so vsi oblikovni elementi dosledno obvladani in ujeti v popolno ravnovesje, kot bi doživljali sinestetične učinke glasbene kompozicije ali bi se znašli v mreži slikovitih vzorcev, mandal, rastrov in ritmov. Rezultat: optična inteligenca v svoji najvišji formi!